Na prvem mestu to pomeni odnos med staršema in odnos med otroki in starši, pomemben pa je tudi odnos med vrstniki in drugih ravni organizacij človekovega življenja. Najmočnejši faktorji za razvoj človeka oz. nosilci zdravega razvoja in osnovne potrebe vsakega sistema so:
- pripadnost, povezanost;
- zaupanje;
- dostojanstvo, spoštovanje;
- prepoznavnost;
- sočutje.
Pripadnost
Temelja družine sta pripadnost in povezanost. Tega si želimo vsi, tako otroci kot odrasli. Starši so odgovorni, da nudijo otroku pripadnost in osnovne pogoje preživetja. Največja prekinitev te pripadnosti je prekinitev stika. Otrok ne more izbirati staršev in seveda tudi ne, komu bo pripadal – pripadnost pa je pogoj preživetja. Če je ovrednotenje pripadnosti zdravo, to v otroku zveni tako, da ga starš oz. skrbnik vedno nosi v svojem srcu, tudi takrat, ko z otrokom nista v najboljših odnosih. Najhujša za otroka je zapuščenost s strani staršev, kajti če je stik prekinjen, je otrokova obramba navidezna samozadostnost.
Take neuresničene potrebe po pripadnosti najprej prepoznamo pri odvisnikih. Posameznik, ki ne sme biti odvisen od drugih, postane odvisen od substanc, kjer izgubi kontrolo. Tragično je, da se neuresničena potreba po pripadnosti prenaša iz generacije v generacijo in se ponavlja tako dolgo, dokler se ne zadovolji. Travma se lahko reši le sistemsko, to je tako, da se sistem začne zavedati temeljnih potreb po pripadnosti. To pomeni, da je sistem ranljiv toliko časa, dokler ne zadovolji temeljnih potreb, ki jih je uničila travma.
Zaupanje
Otrok staršem zaupa, da mu bodo dali pristen odziv, vendar gre za mnogo več kot samo zato. Pomembno je tudi, ali je v nekem odnosu varno, predvidljivo. To pomeni se znati vživeti v drugega in ga začutiti: "vem, da ti veš, da jaz vem, kaj ti čutiš". Eden največjih strahov je lažen stik, ki ne omogoča predanosti in zaupanja. Kjer se pojavi strah v zaupanje, pride takoj do obrambnega mehanizma pred zavrženostjo: to je preverjanje.
Skrajni primer uničenega zaupanja so dvojna sporočila, kjer starši manipulirajo z otrokom in je otrok vključen v spor med staršema – to se imenuje triangulacija. Straši zadovoljijo potrebe, ki jih imajo sami, otrokove pa izključijo. Najhujše manipulacije so grožnje s smrtjo in boleznijo: "če ne boš to in to, bom zbolel" ali pa "kako trpim ob tebi, ker me ne ubogaš". Primer manipulacije je tudi, ko preko otrokovih uspehov zadovoljujejo svoje potrebe po uspešnosti. Veliko težavo pri zaupanju dajejo prikrite stvari kot so alkohol ali duševne bolezni. Tako otrok izgubi zdravo orientacijo, nikoli ne ve, kaj je prav in kaj ni in se začne čutiti krivega za tisto, za kar so krivi drugi.
PREBERITE TUDI: Stili navezanosti: kako lahko navezanost v otroštvu vpliva na partnersko navezanost
Kompetenca
Kompetenca ali spoštovanje sebe – prostor za razvijanje sposobnosti v družini je tako velik, kolikor je v njem prostora za priznavanje osebnega dostojanstva vsakega posameznika. Za dostojanstvo lahko rečemo, da je dovoljenje, kjer lahko čutiš, kar čutiš, misliš, doživljaš in ti ni treba čutiti, misliti, doživljati tako, kot mislijo ali rečejo drugi. Lahko si avtonomen. To pomeni, da lahko zaupaš temu, kar čutiš in se lahko učiš od drugih. V sistemu se vidi, koliko se lahko člani med sabo slišijo. Kompetenca je mogoča samo takrat, kadar sta prisotna pripadnost in zaupanje.
Prepoznavnost
Je sposobnost posameznika, da razvije osebni stil, sposobnost poiskati in razdeliti svojo individualnost do te mere, da lahko prepozna poklicanost in enakost. Izraža spoznanja do katerih je prišel, v svoje delo vnaša svoja čustva, ne samo doživljanja ali čustev drugih. Ključna prepoznavnost je pogoj za zdrav razvoj, v sami družini pomeni prepoznavnost matere in očeta. Gre za sposobnost, da starša razvijeta pristen stik z vsakim otrokom posebej. Vsak otrok postane le toliko prepoznaven, kolikor ga starši slišijo v njegovih potrebah. Prepoznavnost starševstva pomeni poseben čustveni okvir, ki je ločen od zakonskega odnosa in ločen od otroškega sveta.
Sočutje
Sočutje je temelj vsakega družinskega sistema in je hkrati temelj zdrave družine. Pomeni polno iskrenost in resnico. Sočutje se začne takrat, ko posameznik začuti, da je v nekem odnosu svoboden. Odrasli odnosi so simetrični, kar pomeni, da zahtevajo enakovredne sogovornike. Vzpostavitev takega odnosa omogoča le temeljno zaupanje, kar otrok pridobi iz odnosov s svojimi starši, ki ga je imel v otroštvu. Odnos med starši in otroki mora biti nesimetričen in mora predstavljati vir zaupanja. Če razvijamo občutek z resnico, pripadnostjo in povezanostjo, s tem odpiramo možnosti za sočutje, še posebej pri otrocih. Prepoznavnost določa, kaj je resnično in kaj je zares novo, kar je pri otrocih zelo pomembno. Čutiti morajo, da niso samo ojačevalci čutenj, doživljanj in mišljenj svojih staršev ter drugih odraslih vzornikov.
