|
Vedno več ljudi se sooča s problemom prekomerne telesne teže. Tudi jaz sem ena izmed njih. Ukrepati sem začela šele, ko mi je tehtnica pokazala 108,8 kilograma. Sicer sem shujšala šele 16 kilogramov, ampak mogoče bo moja izkušnja vseeno komu koristila.
DEBELOST NI LE ESTETSKA NEVŠEČNOST
Za hujšanje se nisem odločila le zaradi videza, ampak sem se dejansko zelo slabo počutila - tako fizično kot psihično. Čeprav nisem zdravo živela, me je vedno zanimalo vse o zdravem življenju, zato sem se vedno bolj zavedala, kakšne nevšečnosti prinašajo odvečni kilogrami in kaj tvegam, če bom vztrajala pri dotedanjem načinu življenja.
Po American Obesity Association je debelost povezana z vsaj tridesetimi zdravstvenimi težavami, izmed katerih so najpogostejše:
- visok krvni pritisk
- diabetes tipa 2
- bolezni srca in ožilja
- osteoartritis
- rak (pri ženskah se poveča nevarnost raka dojke, pri moških pa za raka na debelem črevesju, danki in prostati)
Čeprav se sama, z izjemo občasnih bolečin v kolkih in kolenih, nisem soočala z omenjenimi zdravstvenimi težavami, sem vedela, da je le še vprašanje časa, kdaj bom začela čutiti posledice svojega nezdravega načina življenja; vedela sem, da moram nujno nekaj narediti, ampak vseeno nekako nisem zbrala moči za usodni korak.
ODLOČILNI TRENUTEK
12. aprila 2006 sem na eni izmed spletnih strani prebirala blog osebe z vzdevkom »Twice the man« (gre za spletni dnevnik človeka, ki opisuje svoje vsakdanje vzpone in padce pri hujšanju in trudu privzgojiti si zdrav način življenja). V vnosu, ki sem ga prebirala konkretno tisti dan, je bilo zapisano, da se večina ljudi sploh ne zaveda svojega dejanskega izgleda. V ogledalu se sicer na hitro pogledaš, vendar to sliko enako hitro odmisliš (kar sem tudi uspešno počela), če pa se fotografiraš, je stanje neizbežno zabeleženo, saj fotografija ne more nikamor pobegniti. Tako sem vzela fotoaparat v roke, stopila pred ogledalo in pritisnila na sprožilec. Pogledam fotografijo. Šokirano sem vprašala, če sem to res jaz. Mogoče se komu zdi nerazumljivo oziroma nemogoče – v bistvu je tudi meni – kako da nisem enake slike videla v ogledalu!? Skratka, ta fotografija je bila odločilna za prehod iz faze neaktivnosti (smiljenja sami sebi in iskanja nešteto izgovorov) v aktivno reševanje problema.
URESNIČITEV ZASTAVLJENIH CILJEV = NAČRT FOKUS
Takoj ko sem si opomogla po začetnem šoku, sem izlila svoja čustva na papir in napisala, kako se vidim, kaj čutim in pri čem vse me teža v življenju ovira. Nato sem si naredila spisek ciljev, ki bi jih rada kratkoročno in dolgoročno dosegla ter si sestavila okvirni načrt, kako zastavljeno doseči. To sem vsak dan znova prebirala, dokler ni nekako postalo del mene. Tako sem že zjutraj, ko sem se zbudila, vedela, kaj hočem doseči, kam hočem priti. Vsako jutro se tudi stehtam in težo zapišem v Excellovo tabelo. To mi tudi pomaga ohranjati fokus. Predvsem pa mi je bilo v veliko pomoč redno sodelovanje na forumih, kjer se srečujejo ljudje s problemom prekomerne teže. Marsikdaj v svoji okolici ne dobimo razumevanja ter podpore družine in prijateljev (čeprav v mojem primeru ni bilo tako), poleg tega pa je veliko lažje razkriti in deliti svoje padce in vzpone pri hujšanju ljudem, ki se srečujejo z enakimi problemi.
|
