Najboljša oblika ljubezni ali kaj potrebuje razmerje, da ljubezen ostane

Annette Paxman Bowen je v svojem prispevku "The Best Kind of Love" ali po slovensko Najboljša oblika ljubezni, iskreno in natančno opisala svoje razmišljanje o tem, kaj potrebuje razmerje, da ljubezen ostane. Preberite ga v nadaljevanju. 

 

 

Imam prijateljico, ki se je zaljubila. Dejansko trdi, da je nebo sedaj bolj modro. Poslušanje klasične glasbe jo spravi v jok. Izgubila je skoraj 10 kilogramov in izgleda kot dekle iz naslovnice. "Zopet sem mlada, počutim se kot najstnica," je zavpila in se prešerno nasmehnila.

 

Ko jo gledam, kako zaljubljeno razlaga o svoji novi ljubezni, začnem razmišljati o svoji stari ljubezni. Moj mož, s katerim sva skupaj že skoraj 20 let, Scott, se je zredil za 20 kilogramov. Včasih je bil fit in športnik, pravi moški. Sedaj teče samo še po bolnišničnih hodnikih (po poklicu je zdravnik). Lasje se mu redčijo,  telo pa je dokaz, kako prenatrpan delovnik in čokoladice vplivajo na človeka. Še vedno pa me zna poželjivo pogledati v restavraciji, ko plačujem račun in razmišljam še samo o tem, kako bi čimprej odšla domov. 

 

Prijateljica me vpraša, kaj naj stori, da bo ljubezen, ki jo občuti sedaj, trajala večno. Seveda ji naštejem vse očitne razloge, ki obstajajo. Predanost, skupni interesi, nesebičnost, fizična privlačnost, komunikacija ... ampak to ni vse. 

 

Še vedno se morata s partnerjem zabavati in spontana zabava je način, da ljubezen traja in traja. Ravno včeraj me je Scott 'frcnil' z gumico za lase, kar je vodilo v vsesplošno vojno med nama, ki je bila polna smeha. Prejšnji vikend, ko sva se odpravila po nakupih, sva si razdelila seznam stvari, ki jih je bilo potrebno kupiti in nato tekmovala, kdo od naju bo prej pri blagajni. Preprosto uživava v tem, da sva skupaj.

 

Oh in presenečenja, lepa majhna presenečenja. Nekaj časa nazaj, ko sem prišla domov, me je na vhodnih vratih pričakal listek z namigom, ki je vodil do drugega listka z namigom in naprej, vse do cilja. Odprla sem vrata omare in zagledala Scotta, ki je v roki držal skrinjo (v bistvu je bil to lonec iz kuhinje), v njej pa se je skrivalo darilce.

 

Med partnerjema mora biti velika mera razumevanja. Jaz razumem, zakaj on mora na košarko s fanti. In on razume, zakaj moram jaz enkrat na leto oditi stran od hiše, otrok in njega. Za nekaj dni obiščem svojo sestro in odklopim vse skrbi, se smejim, pogovarjam in uživam v njeni družbi. 

 

Ne deliva si samo hišnih opravil. Ne deliva si samo bremen, ki nama jih prinašajo otroci, ampak si deliva tudi ideje. Vedno, ko se česa novega spomnim, to želim najprej deliti z njim in tudi on svoje ideje vedno najprej pove meni, ne glede na to, ali so povezane s službo, prostim časom ali pa so čisto neumni prebliski. Vseeno mu prisluhnem in se mu včasih iz srca iskreno nasmejim. 

 

Za trajno in trdno razmerje je potrebno odpuščati. Če sem glasna na zabavah, pregloboko pogledam v kozarec in ga osramotim pred prijatelji, mi oprosti. Tudi ko on zapravi preveč prihrankov za nakup svojih tehnoloških igračk, mu jaz oprostim in rečem, da je samo denar. 

 

 

Všeč mi je, da je človek, ki zna pokazati svoja čustva. Prejšnji teden je prišel skozi vrata in že po njegovih očeh sem videla, da je bil eden izmed izjemno napornih delovnih dni. Nekaj časa je preživel z otroki, nato sem ga končno uspela vprašati, kaj se je zgodilo. S solzami v očeh mi je razlagal o 60-letni ženski, ki je doživela infarkt. Njen mož je sedel na njeni postelji in jo božal po roki, samo gledal ga je in se spraševal kako mu bo povedal, da njegova žena verjetno ne bo nikoli okrevala. "Kako naj človeku zlomim srce?" se je spraševal.

 

Pomembno je tudi upanje. Prejšnji torek je k nama prišla prijateljica in se nama zaupala o svojih strahovih, saj se njen mož bori z rakom. V sredo sem šla na kosilo s prijateljico, ki se pobira po težki ločitvi. V četrtek sva na obisku imela soseda, ki se je prišel pogovoriti o tem, kako Alzheimerjeva bolezen vpliva na osebnost njegovega tasta. V petek me je klicala prijateljica iz otroštva, ki ji je pravkar umrl oče. Po telefonskem klicu sem se usedla in si rekla sama pri sebi, da je ta teden resnično tragičen.

 

 

S solznimi očmi sem se odpravila v mesto po opravkih in ko sem se vrnila domov, sem na okenski polici zagledala šopek oranžnih gladiol, ki so bile tako čudovite. Slišala sem prijeten smeh svojega sina, ki se je igral s prijateljem. Uzrla sem poročno zabavo sosede skozi okno. Vsi ti trenutki so me navdali z upanjem. Zvečer sem možu povedala o vsem, kar se je dogajalo in skupaj sva se pogovarjala o življenju, izgubah, lepih in težkih trenutkih ter o tem, da je vedno treba imeti upanje. V težkih trenutkih je dejansko upanje edino, kar nam ostane. 

 

In končno je tukaj še poznavanje. Vem, da bo Scott vrgel svoje umazano perilo samo centimeter stran od koša za perilo. Vem, da bo vedno zamudil, čeprav mu zabičam, da mora biti točen in vem, da bo pojedel zadnji košček čokolade. Tako kot tudi on ve, da spim z blazino čez glavo, da naju bom verjetno zaklenila iz hiše in da bom tudi jaz pojedla zadnji košček čokolade. 

 

Najina ljubezen je verjetno zdržala, ker je prijetna in udobna. Ne, nebo nima posebne barve, je čisto normalnega odtenka. Tudi mlada se več ne počutiva. Preživela sva veliko in to je terjalo svoj davek na telesu, ampak nama je ustvarilo trajne in lepe spomine. Upam, da imava tisto, kar je potrebno, da bo ljubezen trajala. "Postarajva se skupaj" je najin moto in drživa se ga.