Najprej sem mislila, da je to prekletstvo samostojne podjetnice, zdaj pa ugotavljam, da je to resnično bogastvo.
Moj partner veliko dela in sem zato velikokrat sama. Večina mojih prijateljic ali je v tujini ali pa so zasedene po svoje. Zato sem vse te “free” ure sama, velikokrat tudi žalostna, ker mislim, da je Vesolje name pozabilo. Da je moja najboljša prijateljica knjiga, da večinoma komuniciram samo prek družabnih omrežij ter da se res težko dogovorim za kakšno druženje s prijateljicami. Pomislila sem, da sem morda samotarski tip. A globoko v sebi vem, da ni tako. Zelo rada sem v družbi in tudi rada prisluhnem, pomagam, iščem rešitve. A morda je prišel čas.
Čas, ko se moram soočiti sama s sabo in se vase poglobiti. Te dni se resnično spoznavam, se soočam z zanimivimi prepričanji, mislimi, strahovi in občutki zapuščenosti. Pričakovano so bile moje prve reakcije žalost, jeza, razočaranje, tudi mini napad depresije. A ugotovila sem nekaj zelo zanimivega.
Ta stanja in občutki se bodo v mojem življenju pojavljali toliko časa, dokler se iz njih ne bom česa naučila. Vzeti jih moram kot lekcijo. Moram jih predelati in narediti korak naprej. Tudi tokrat sem se za trenutek zasačila v pasti strahu. Prav ta strah je v meni vzbudil vlogo žrtve in vdanosti v usodo. Da bom vedno sama, da moje je življenje dolgočasno, monotono, brez prave iskrice. Čeprav globoko v sebi vem, da ni tako. Vem, da je moje življenje čarobno, zanimivo, super razgibano in veselo. Kaj mi potem narekuje te črne misli?
To je EGO. Kadar reagiramo iz strahu, je vse črno. Čeprav globoko v sebi vemo, da to ne drži, tem močnim občutkom, EGU, verjamemo. Ampak kot vsaka stvar je tudi to le trening. Sklenila sem, da moram trenirati in kontrolirati EGO. Predvsem pa se moram naučiti prepoznati, kdaj govori EGO in kdaj instinkt.
Ugotovila sem, da so moji dnevi samote in obilice časa, preživetega s samo seboj, pravi blagoslov. Končno sem se začela soočati s strahovi, ki so v meni že zelo dolgo. Deloma sem jih ozavestila že v preteklosti, a jih nikoli nisem prav odpravila. Po vsem premlevanju mislim, da so odšli. In tudi če bodo še kdaj prišli, jih bom znala prepoznati veliko prej. Veliko ljudi me sprašuje, če se “delo na sebi” sploh kdaj konča in če se posledično sploh splača, ker mu ni konca? A se splača. Vedno. Vsakič, ko predelujem iste strahove, jih predelujem, ozaveščam, spreminjam na globlji ravni. Morda se tisti trenutek sploh ne zavedamo, da vsakič bolj intenzivno razglabljamo sami s seboj. A duša že ve. Vsakič, ko se strahom soočimo, postaja manjši. O ja, pa še kako.
Čas, ko partnerja ni doma, ko smo na bolniški ali pa smo bili odpuščeni, se splača izkoristiti zase. Ta čas ni “odvečni”, ne pomeni zapuščenosti. Življenje ni pozabilo na nas. Potrebujemo le čas, da uvidimo ogledala v naši okolici, ki nam kažejo na katerih področjih je treba delovati in katere zamere razčistiti, s katerimi bolečinami in blokadami se spopasti. Strahovi nas lahko nevede ovirajo v življenju. Da stopimo korak naprej na vseh področjih, pa se je z njimi treba soočiti.
Življenje naj bo zgodba, ki se iz dneva v dan piše na novo, predvsem vedno na boljše. Ne, ne staramo se, le bolj modri in izkušeni postajamo. Sami se moramo odločiti, ali bomo verjeli kolektivnim prepričanjem, da se staramo ter da se bližamo smrti. Smrt ni pogojena s starostjo, ampak z našim življenjskim poslanstvom. Včasih se mi zdi, da je vse ena velika iluzija. Zato ne stokajte, kako ste stari. Bolje je kaj narediti, spremeniti, morda opaziti in ozavestiti lepote, ki jih imamo v življenju: otroke, starše, stare starše, vnuke, nečake, topel dom, hrano... Kot sem že enkrat zapisala, je po mojem mnenju vlaganje energije v staranje le beg pred dojemanjem trenutka tukaj in zdaj. Bojimo se biti uspešni, srečni, močni. Naučenim vzorcem podrejenosti in nemoči je težko pobegniti. A prav je, da se prebudimo. Da stopimo na novo pot življenja. Priznajmo si, ko v sebi začutimo spremembe. Ne pustite se prepričati, da je bolje molčati, ker vas kdo ne bi jemal resno. Koliko bolje bi se počutili, če vam rečem, da podobno razmišlja vedno več ljudi? Bi si upali začeti izražati sebe?
Po analizi v trenutkih, ko sem bila sama s sabo, se je zgodilo veliko lepega. Ugotovila sem, da končno lahko počnem stvari, ki me veselijo, a zanje prej nisem imela časa: berem knjige, poslušam kakovostno glasbo, gledam Disney Channel, rolam ob morju, plešem v dnevni sobi, uživam v hladnih večerih, večkrat grem na obisk k svojemu nečaku in kuham nove, preproste, predvsem pa iz domačih sestavin narejene jedi. In spet se počutim močno, samozavestno in srečno. Spet sem v stiku sama s seboj. Čas, ko sem sama, dojemam kot darilo in ne več kot samoto. Življenje res ni pozabilo name. In če dobro pogledam, nikoli ni. Vedno bolj verjamem, da nikoli ne bo. In hvaležna sem za to.
