živčnost

Psiholog/psihiater bi lahko podal strokovno mnenje in po potrebi lahko predpisal tudi zdravila.

Barbi,

pomojem je tvoj post prvi korak k "ozdravitvi". Problem si identificirala in se ga želiš znebiti.

Po mojih izkušnjah, si ljudje sami krojimo svojo usodo. Očitno je, da si sama ustvarjaš probleme, ki jih ni. Na tvojem mestu bi poskusila na stvari gledati bolj pozitivno. Namesto da si v glavi pišeš negativne scenarije (ko greš k ljudjem, ki ti niso ljubi) si enkrat za spremembo naredi pozitiven scenarij (razmišljaj o tem, kako bi reagirala, če bi bila ta tebi neprijazna oseba enkrat za spremembo prijazna, če bi te ta oseba presenetila s kakšno prijazno gesto - kako bi ti odreagirala na to). Jaz verjamem v karmo (what you seed is what you saw) in zato je moj moto, da skušam biti do ljudi čim bolj prijazna, pozitivna, fer... Opazila sem, da na ta način tudi privlačim pozitivno energijo.

Prav tako verjamem, da je pred izpiti, prelomnimi dogoodki itd.. zelo fajn, če si v mislih vizualiziram pozitiven outcome. Npr. če kolesarim na dolgi turi in mi začne primankovati moči, volje, si predstavljam, kako luštno bo, ko pridem na cilj...

Kar pa se tiče razburjanja zaradi majhni stvari - tudi jaz sem bila včasih taka. Sedaj pa vem, da mi malenkosti nikakor ne bodo spremenile življenja, in se zaradi njih ne sekiram. Življenje je prekratko, da bi se človek obremenjeval z malenkostmi. Jaz sem se včasih blazno sekirala, kaj bo z mano (ali bom dobila službo, kako se bom preživljala, če bi službo izgubila itd. itd.) - zdaj pa si mislim, da bom težave reševala, če do njih res pride. Na zalogo se ne splača sekirati. Dokler problema ni, ne bom razmišljala o tem, kako bi ga rešila.