Bom delila mojo zgodbo, pa bi prosila za komentarje (dobre, ali slabe).
Pol leta sem v zvezi z moškim ki ima družino. Se lepo razumeva in nama je skupaj zelo vredu. Na videz se pa poznava že kar precej časa. Ljubezen z moje strani je zelo velika, čutim da tudi z njegove, ampak se je zadnje čase malo odmaknil. Od začetka mi je tudi povedal, da me ima rad, sedaj ne več. Veliko sva govorila o najinem odnosu z najinimi partnerji in je priznal, da če ne bi bilo otrok, že zdavnaj nebi več vztrajal. Naj omenim, da sem tudi jaz imela družino, a sem se ločila zelo kmalu, ko sem spoznala tega možkega. V moji zvezi že dolgo ni bilo več čutiti ljubezni, sem se pa raje umaknila, kot živim z človekom in ga varam.Nisva več rosno mlada, sva že kar v zrelih letih. Oba imava še šoloobvezne otroke.
Šla sem tako daleč 
, da sem celo poklicala vedeževalko. Povedala mi je precej od nazaj, o sedanjosti in za naprej. Saj vem da je neumno, samo ko je človek tako v negotovosti se posluži marsičesa. In še posebej zaradi tega pogovora, ki mi je povedala toliko stvari iz preteklosti, še bolj upam da se bojo stvari odvile v moje dobro.
Vedno imam v mislih reke kot so 
vztrajnost je lepa čednost, kdor čaka, dočaka, počasi se daleč pride..., ampak ne vem koliko časa naj še vztrajam, ali naj sploh še...ima smisel...??? Imam pa močno željo. Kadar sva skupaj, čutem iz njegove strani močno ljubezen in hkrati obžalovanje, ker mu otroci, družina in verjetno tudi materilne dobrine pomenijo več kot midva. Včasih se počutim le še izkoriščena. Pokliče, piše kadar njemu paše...jaz tak ne morem kadar bi želela...Sem pa tudi jaz stopila en korak nazaj, če bo to kaj pomagalo.
Hvala vsem, ki boste prebrali in komentirali.
To, da se ženska občasno dobiva z nekom, ki (uradno, torej javno) že ima partnerico, pa še to na njegovo pobudo in ne takrat, ko si želi srečanja ona, ni nič drugega kot odnos ljubica-vezan moški. Zveza pa to ni.
