Seks

barby2, takšna reakcija je bila na žalost predvidljiva. Verjetno je odveč ugotavljati, da je fant otročji in nepripravljen na odraslo komunikacijo. Vseeno je takšna ugotovitev poenostavljanje. Jaz sem potrebovala veliko časa, da sem ugotovila, da v takih primerih ne gre samo za ranjeno šibko samozavest in moško reakcijo na občutek, da v nečem ni dovolj dober, ampak za preprosto strategijo, s katero se moški izogne temu, da bi se moral za (domnevno) ljubljeno partnerko dejansko potruditi.
Sama sem pred leti skoraj eno leto vztrajala v zvezi z moškim, s katerim mi v tem letu ni prišlo niti enkrat, ker se je med seksom skoraj dobesedno izogibal vsem prijemom, ki bi meni lahko prinesli užitek. Si lahko predstavljate, da bi moški zdržal v takšni situaciji? Da bi skoraj vsak dan seksal s punco in ji pomagal do orgazma, sam pa bi ostal nepotešen? Z njim sem poskusila vse možne pristope. Bila sem taktna, razumevajoča, spodbudna. V pogovorih z njim sem se te teme lotevala zelo zelo diplomatsko in pri tem strašansko pazila, da ne bi imel občutek, da je on slab v postelji (čeprav je to po vseh kriterijih bil). Vseeno mi je začuda vedno uspelo doseči ravno to, da se je užalil, zaradi česar sem se seveda na koncu sama počutila krivo, ker ubožčka tako napadam. Naj omenim, da tukaj ni šlo za nekega bebavega najstnika, ampak je bil to nadpovprečno privlačen moški pri 26ih, s službo, diplomo, urejeno družino, množico prijateljev in samozavestnim nastopom v družbi. Tudi najina zveza je bila tiste bolj resne sorte, z družinskimi kosili z njegovimi starši in omenjanjem tiste zastrašujoče besede na p (z njegove strani). Seveda me je nekega dne srečala pamet, nad zaljubljenostjo v moškega je prevladala ljubezen do sebe in ko sem nehala biti taktna, je zveza razpadla. Šele s časovno razdaljo sem na vso stvar lahko gledala popolnoma objektivno in ugotovila, da se je za njegovo navidezno užaljenostjo skrivala strategija, s katero je vsakič dosegel to, da mu spet za nekaj časa ni bilo treba početi ničesar za to, da bi bila jaz zadovoljnejša.

Nekako tako, kot počne moj brat, ko mi »pomaga« pri kuhanju. Vleče se kot megla in za vsako malenkost potrebuje podrobna navodila in ko mi končno prekipi, ker že 10 minut bulji v jajce in čaka, da se bo samo razpolovilo in se izlilo v posodico, ter pri tem postavlja najneumnejša možna vprašanja, medtem ko jaz počnem tri stvari naenkrat, ker sam tega ne zna narediti, ter mu živčno omenim, naj se podviza, se mu zatrese spodnja ustnica in užaljen odvihra v svojo sobo ter nadaljuje z gledanjem filma. S tem ustvari iluzijo, da mi je bil pripravljen pomagati in da sem sama kriva, da bom morala (spet) kuhati sama, ker njegove pomoči pravzaprav nočem, ker je po mojem mnenju tako ali tako nesposoben. Tako doseže svoj prvotni cilj, da se čimprej reši naloge kuharskega pomočnika in se vrne k svojemu ljubljenemu računalniku. In to brez občutka krivde, ker je bil ta prenesen name.

No, nekako tako se nekateri moški (in ženske, da ne bo pomote – jaz govorim o moških, ker sem zaenkrat imela ljubezenske zveze samo s temi) izognejo temu, da bi svojo okorelo miselnost malce prilagodili partnerki, se poskusili vživeti v njeno doživljanje spolnosti in se naučili kaj novega. Bojte se ljudi, ki se nočejo učiti, si širiti obzorja. Paradoksalno je to, da pravzaprav takšni ljudje največjo škodo delajo sebi, ker se odrekajo nepredstavljivo dobremu seksu, za katerega je potreben užitek obeh partnerjev in predajanje drugemu brez predsodkov in zavor ter se zadovoljijo s povprečnim. Pri tem sploh ne vedo, kaj zamujajo. Kar vprašajte mojega, kako uživa, ko me opazuje, kako se za nekaj dolgih sekund po njegovi zaslugi popolnoma izgubim v nekem svojem svetu in trzam od užitka. Mislim, že misel na tak rezultat bi morala pri vsakem, še tako nesamozavestnem tipu prevladati nad vsemi strahovi, predsodki in lenobo in sam bi se moral zapoditi v knjižnico ter izropati police vseh obstoječih seksualnih priročnikov.

Opazila sem tudi, da takšni ljudje pogosto uporabljajo zelo podobne razloge, s katerimi utemeljujejo svojo »lenobo«. Radi izpostavljajo sicer povsem resnično dejstvo, da se ljudje med seboj razlikujemo in da se je potemtakem nesmiselno spolnosti »učiti«, da mora priti spontano, kot posledica medsebojne ljubezni (ali nek podoben hipijevski bullshit), tako da si partnerja povesta, kaj želita. Takšen argument je težko izpodbijati, ker zveni smiselno, celo lepo in romantično. Ti pa ob tem izpadeš kot zlobna učiteljica, ki mu hoče naložiti domače branje. Seveda ob tem tip priročno zanemari dejstvo, da tudi to, da mu pokažeš kak članek in mu preko tega poskušaš povedati, kaj si želiš (ker sama mogoče ne znaš nekaterih stvari ubesediti), spada pod poskuse komunikacije in skupnega učenja in zorenja. Da stvar poenostavim, bom uporabila prispodobo (s prispodobami moškim tudi najlažje nekaj razložiš, nekako tako kot z otroki :P).

Torej, če stvari zelo zelo poenostavimo, lahko ljudi (ženske) primerjamo z avtomobili. Modeli se med seboj razlikujejo. Vseeno se zdi popolnoma absurdno, da bi nadobudni voznik na podlagi dejstva, da v avtošoli uporabljajo cliote, on pa ima starega yugota, v svoj avto sedel brez vsakršnega predhodnega teoretičnega znanja o avtomobilih in kar začel pritiskati na gumbke in obračati ročice ter se z opazovanjem odzivov avtomobila naučil voziti. Ne pravim, da kaj takega ni mogoče, sploh če je človek iznajdljiv, ampak lahko si predstavljate, da je tak voznik samouk, ki se drži načela učenja na poskusih in napakah, na cesti nevaren zase in za druge. Podobno je pri seksu. Če smo pogosto, ali pa skoraj vselej deležne slabega seksa brez orgazmičnega zaključka, se slabega seksa navadimo in se ga lotevamo s pričakovanjem in strahom, da bo spet slabo. In potem seveda tudi je. Kot na vseh področjih v življenju je tudi pri spolnosti ključno ravnovesje med teoretičnim znanjem in prakso. Vsak poskus izpodbijanja tega preprostega pravila je posledica lenobe in ozkomiselnosti. Tiste, ki imajo izkušnje s slabim seksom dobro vedo, kako težka in dolgotrajna je pot do tega, da se otreseš negativnih pričakovanj in si daš možnost, da bi uživala. Podobno je z moškimi. Če imaš za sabo nekaj zvez z moškimi, ki se z njimi o teh zadevah preprosto ni bilo moč iskreno pogovoriti in ki so se ob tvojih poskusih, da bi kaj premaknila na bolje z njihovo pomočjo, zaprli v svoj zasebni balonček ranjenega ponosa, potem začneš verjeti, da so vsi takšni in da se je s tem s treba sprijazniti ter celo, da tvoje želje in potrebe niso legitimne. Tukaj obstaja nevarnost, da se vdaš v usodo in obtičiš v takšni nekvalitetni zvezi ter se obsodiš na leta spolnega nezadovoljstva (ki se potem odseva na vseh življenjskih področjih).

Spet dolgovezim. barby, reakcija tvojega fanta je lahko samo trenutna in zna biti, da bo čez čas sam spoznal, da pravzaprav hočeš izboljšati vajin odnos in ne napadaš njegovih posteljnih sposobnosti. Samo ne obupat in se sprijaznit s situacijo, v kateri nisi povsem srečna. Če fanta ljubiš in se z njim vidiš tudi v daljni prihodnosti ter fantaziraš celo o zakonu, skupni bajti, otroki in psu, upoštevaj to, da je spolnost ključen del razmerja med partnerjema; področje, na katerem se pravzaprav odseva kvaliteta odnosa. Kar pomeni, da če se na področju, ki je pravzaprav vir človekovih največjih užitkov in sprostitve, ni pripravljen ali sposoben s teboj učiti, rasti in uskladiti, potem je zelo verjetno, da se bo še toliko težje prilagajal in ti bil v oporo, ko se bosta soočala s težavami na drugih, manj prijetni področjih. Kar ne pomeni, da je on zloben, slab, zabit ali egoističen, ali da te nima rad. Daleč od tega. Verjetno je zelo zaljubljen vate, tako kot je bil tisti moj bivši vame. Sprijazniti se je treba s tem, da zaljubljenost oz. ljubezen sami po sebi nista nikakršno zagotovilo za srečno partnerstvo. Tukaj imajo večjo vlogo sposobnost prilagajanja in veliko vloženega truda. Ter pogum. Sliši se smešno, ampak ljubezenska zveza v sebi skriva toliko nevarnosti za človekovega duha, kot jih skriva ekspedicija v najnevarnejše kraje sveta za njegovo telo. In prav toliko užitkov. Če te obvladuje strah pred popolno prepustitvijo drugemu človeku in se nenehnko bojiš razočaranja, ne moreš biti dober partner. Ni še vse izgubljeno in ker sta še zelo mlada, lahko dozorita skupaj. Torej ne zapri se vase po tem prvem neuspehu in negativni reakciji in še naprej poskušaj izboljšati odnos. Do tega imaš vso pravico. Bodi samozavestna in ne pusti se odpraviti z argumenti, za katerimi se skriva njegova lenobnost, drzni si povedati vse, kar ti leži na duši, ampak vedno konstruktivno in nikoli agresivno. Če ti vseeno ne uspe, imaš še vedno možnost izhoda, saj nikjer ne piše, da moraš ostati z njim. Srečno.