Ful te razumem, meni se je svet podrl ob razhodu, sem bila res ful ful zaljubljena in nisem nikol mislila, da se bova razšla. In še način kako me je pustil..Eh.. Na začetku je bil itak en miks in vrtiljak emocij, sem se počutla popolnoma bipolarna. In sem kr dolgo rabla, da sem prišla k sebi in se dobro počutla (to se je zgodilo, ko sem ugotovila razlog razhoda, ki me je sicer popolnoma zdepresiral v prvem momentu, a mi hkrati dal vedet, da sem res vredna boljšega in da ga bom tudi dobila prej al slej). Saj še zdaj precej mislim nanj, sam niti slučajno ne v smislu pogrešanja.
V tem času, pa je manj kot pol leta, se mi je zgodilo tolk lepih stvari, ki se mi jih sicer ne bi. Spoznala sem en kup novih ljudi, videla koliko ljudi me ima rado in mi stoji ob strani, imela več časa zase,za prijatelje, za druženja, žuranja, doživela veliko novih stvari, eksplorirala prostor izven svoje cone udobja in uživala v tem in še bi lahko naštevala.
Sem se na novo našla, kakor čudno se lahko sliši. In kakor hitro sem prišla v to lepo fazo, to je fazo zadovoljstva v življenju (kljub samskosti) sem spoznala svojega fanta. Je sicer še precej sveže, manj kot mesec, samo ful ful lušno.
Tako da moj nasvet - pejdi skozi prebolevanje, ki je normaln proces, z dvignjeno glavo, probaj se met najbolj možno fajn in najbolj možno rada, ne se krivit, pojdi med ljudi, zamoti se.
Zavedaj se, da je vse slabo - kakor klišejsko se sliši - za nekaj dobro in da je vsaka stvar, ki se nam zgodi le priložnost ya nekaj drugega - če ne drugega, nas nekaj nauči. Drži se!
In če rabiš podporo in oporo al kak nasvet, mi komot piši privat.