Priznam, da sem čisto zamrznila in ne vidim več poante v ničemer.
Zatajila sem na vseh frontah in ravno ko sem razmišljala o tem, da sem točno na istem kot sem bila par mesecev nazaj, da sem večkrat naredila vse narobe in si metala pesek v oči češ da nisem in da sem moralno pogorela na celi črti, me je odneslo s ceste, obrnilo za 420 stopinj. Prehitro, neprevidno, na pamet in po ubupni cesti v obupni megli.
Avto je ne le vozen, niti ni prehudo spraskan, ker sem šla z zadkom v hosto navzgor, k sreči nisem nikogar ubila.
Po 180 stopinjah sem bila prepričana, da je to to in bila mirna, kot še nikoli.
Najprej sem si mislila, da imam prehudičevo srečo, da sem še živa in cela, glede na to, da me nikoli nič ne izuči, zdaj pa nekako dvomim.
Moram preživet dan, vodit eno delavnico opol 3 in ob pol 7 zaključit z enim sestankom in se sestavit.