Moja služba je nočna mora

Moja služba me podebilja. Dobesedno. Javila sem se na oglas komercialista, ampak moje delo ni niti približno podobno temu kar bi moral delati komercialist. Polovico časa limam kuverte, drugo polovico pišem na Word neke ponudbe, pa še to mi šefica vse popravi po svoje. Pa znam dobro pisat, skozi celo šolanje sem bila v pisanju med najboljšimi, ampak šefica enostavno ni srečna, če ne popravi vsakemu vsega vsaj 5x. Vsakič se počutim kot v šoli ko čakam da dobim nazaj vrnjeno kontrolko in upam, da bo vsaj za pozitivno :)) v 8 urah sem večinoma tiho, mogoče spregovorim 5 stavkov, v ostalem času pa si prigovarjam: zdrži še 5 ur pa greš domov, zdrži še 4 ure in pol, pa greš domov, zdrži še 3 ure pa greš domov ...... hvala bogu, zdaj pa samo še slabo uro, ok, še 10 minut, še na wc skočim in pomijem skodelico pa bo minilo. In tako vsak ljubi dan znova in znova, že 8 mesecev. Ne zdržim več.
To kar delam, bi lahko delal nekdo preko študentskega servisa. Butnili so me tja, med štiri stene, limam kuverte, pišem neke dopise, gnijem, crkujem, travmiram, potem pa mi rečejo, da so razočarani, ker se prodaja ni povečala. 5 ljudi se že leta ukvarja s prodajo tega, pa vsako leto promet pada, zdaj so pa zaposlili mene, mi zvezali roke, na teren me ne dajo (čeprav jih skoraj na kolenih prosim že pol leta) in čudežno pričakujejo, da zdaj se bo pa kar prodaja povečala.
Problem je tudi v šefici, saj se večina ljudi ne počuti dobro v njeni prisotnosti. Nekaj zaposlenih, ki so bili pod njo, je šlo na druge oddelke takoj ko so dobili priložnost, skratka vsi bežijo stran, nekaj so jih hoteli premestiti k njej pa so rekli, da za živo glavo ne grejo tja k njej v pisarno, ker človeka tam čisto zamori. In res je. Vsi na firmi (celo ljudje, ki jih komaj poznam - smo kar velika firma) je opazilo da mi je živa muka viseti tam. Poleti sem bila 2 tedna na terenu in nekaj ljudi mi je reklo, da sem bila takrat čisto drugačna, vesela, pozitivna, zdaj se mi pa prav vidi, kako trpim. So mi rekli da se mi tudi na obrazu vidi, kakšna muka mi je vsak dan v službi in sem bila kar šokirana da je res tako očitno.
Saj ne vem kaj sploh hočem s to temo dosešt tukaj, samo mogla sem to dati ven iz sebe, ker danes sem se že 2x zjokala ker je jutri spet služba, nočem iti tja, muka mi je, ponoči slabo spim, proti jutru se vsak dan zbujam kakšo uro pred budilko s tesnobo v prsih (ampak samo kadar je naslednji dan služba, če jo ni spim kot polhek). Podočnjake imam do kolen, pa čeprav spim dovolj, taka nezadovoljna utrujena, psihično izmozgana zgledam in delujem.

Pred to službo sem bila ful pozitivna, polna energije, ko sem hodila na razgovore, sem bila ful naspidirana, optimistična, na tej firmi sem za šalo pometla z vso konkurenco in so me takoj sprejeli. Zdaj sem pa tako psihično uničena, da se bojim sploh pošiljat prošnje, ker me ne bojo nikjer vzeli, ker ves gnus in slaba volja kar vpijejo iz mene. Se bojim, da bi mogla dat odpoved, potem pa ene 2 tedna počitka in druženja s pozitivnimi ljudmi (da sem malo nazaj narfilam z življenjem in optimizmom), šele potem bi bila psihično spet na takem nivoju, da bi sploh lahko šla in prepričala bodočega delodajalca da sem oseba ki jo potrebujejo.
No, upam da nisem preveč zmedeno pisala, ampak zdajle je kar privrelo vse ven iz mene, vse kar se že 8 mesecev nalaga in me tlači dol.

Dina stran od tam, nima smisla če je prišlo do take faze da jokaš od stiske. Daj odpoved in mir. Če te skrbi izpad dohodka pa ostani še nekaj časa ampak intenzivno pošiljaj prošnje in hodi na razgovore.

V službi smo 8 ur na dan, 1/3 življenja oz. kar cela polovica, če ne štejemo spanja. Ne zapraviti te tretjine na tak način niti dneva več kot je potrebno!

Še jaz se strinjam s Tikko, pa še nisem imela drugega dela kot študentskega 1 mesec. 

se strinjam. prej boš šla, bolj boš kasneje zadovoljna

Tudi jaz mislim, da nima smisla vztrajati v službi, če nisi zamorjena le 8 ur na dan (pa že to se ne bi smelo dogajati), ampak to nonstop slabo vpliva na tvoje počutje. Tega nobena stvar ni vredna. Na tvojem mestu bi čim prej dala odpoved in iskala novo službo, če te skrbi izpad dohodka, pa pač ostani tam in hkrati pošiljaj prošnje na čim več firm, ki se ti zdijo obetavne. Ne skrbi, da boš na razgovoru izpadla izžeta in brez volje, ker boš verjetno tam kar prekipevala od veselja, da boš morda zamenjala službo.
Če pa bi vseeno rada ostala tam, pa se postavi zase - daj šefici in ostalim vedeti (seveda prijazno, ampak odločno), da bi na terenu imela priložnost, da se res dokažeš, da imaš dobre ideje, s katerimi bi lahko pozitivno vlivala na prodajo, lahko se tudi pozanimaš glede prostih služb na kakšnem drugem oddelku.
Če je šlo tako daleč, da si že zdaj čisto zamorjena, potem si predstavljaj samo sebe čez 10 let v isti službi - a si to želiš? Želim ti čim več jajc, da čim hitreje pobereš šila in kopita in odjadraš novim izzivom napoti

Odpoved! Služba ne sme biti nočna mora, ker ti lahko samo zdravje načne!! Bi imela pa raje manj plačano službo pa veselo kot pa stalni pritisk pa da postajam vsa morbidna zaradi tega..No, thank you!

Dina, podpis pod vse punce. Dejansko ti lahko ta stres in nezadovoljstvo (ter cel kup drugih stvari) načne tako psihično kot fizično zdravje. Nima smisla se matrat, če je možnosti za kakršnokoli pozitivno spremembno na tem del. mestu, minimalno. Kaj pa premestitev na drug oddelek, je to možno? Če ne, pa Word v roke in prošnje pisat ter iskat pot ven. Tole ni (in ne bo) dobro zate, če ostaneš.

Joj, Dina, te popolnoma razumem...sem v enaki situaciji, v službi doživljam grozljiv mobbing s strani določene osebe že skoraj osem mesecev, stvari se kljub mojemu aktivnemu zoperstavljanju nič ne izboljšajo, kvečjemu slabše je...pa si ne morem niti slučajno privoščit iti stran, ker bi tako finančno propadla, pač nimam nekega zaledja...  Tak da, punce, ni tako enostavno kar it proč in ostat dandanes brez službe...
Dina...

Saj so rekle da pač nekaj časa zobe stisnit, pa pisat prošnje na druge obetavne firme, če res ni druge variante.

Al tudi to ni tako enostavno? Jaz ne vem, ker sem še v šoli ...

Kaj pa če še ob tej službi iščeš novo? Da je ne zapustiš takoj, ampak počakaš na kakšno priložnost v drugi firmi? 

Sem bila v podobni, vendar vseeno pol milejši situaciji. Sedaj v novi službi cvetim kot rožica, ker ne morem verjet, da obstajajo šefi, ki ti pustijo opraviti delo za katerega so te zaposlili.
Dina, pošiljaj prošnje. Nima veze, kako se počutiš, pošiljaj prošnje. Tako imam vsaj en obet, da se rešiš te nočne more.

Joj, hvala vsem za odgovore , sem imela zdajle že cel roman napisan, pa ko sem oddala post, je pislo splošna napaka in se je vse zbrisalo. no vse me gre narobe ko je govora o službi, še posta mi ne uspe oddat.

Bom na kratko še enkrat napisala. Imam pogodbo za določen čas in izteče se mi čez 4 mesece, tako da podaljšala je ne bom. Samo zdaj pa sploh ne vem, ker odpovedni rok imam 2 meseca, kdo me bo sploh čakal 2 meseca, ko je pa verjetno polno kandidatov, ki lahko začnejo takoj. Zdaj pa če dam odpoved pa ne dobim nove službe ... imam kredit za odplačevat, pa če sama dam odpoved niti do nadomestila za brezposelnost nisem upravičena, če mi slučajno ne uspe nove službe najti. Sicer ne vem zakaj ne bi našla nove, ampak zdaj ko poslušam glede te gospodarske krize, pa koliko delavcev se odpušča, me kar malo skrbi. Ja res krasen čas sem si našla za menjavo službe, ni kaj.
Pred dvema tednoma sem sicer šla do vodje, ji povedala da tako več ne gre, da se s šefico ne razumem najbolje (kar itak že ve, ker sem ji to povedala še, ko sem bila na preizkusni dobi, pa so me vseeno obdržali) in mi je obljubila, da me bo dala na teren, da se samo še z direktorico zmeni in naj potrpim še ta dva tedna. Jutri bo ta dva tedna mimo, pa imam kar slab občutek, da me ne bo nič k sebi poklicala, ker se ni še nič zmenila z direktorico.
Pa fora je tudi ta, da zdaj novembra in decembra je šansa da kaj povečam prodajo, ker januarja je zatišje, noben ne bo kupoval (ker tudi nimamo proizvodov, da bi se ljudje ravno tepli zanje), in če bom zdaj spet ždela v pisarni in me bodo dali na teren recimo po novem letu, takrat je jasno da ne obom mogla povečat prodaje in potem bodo pa rekli, da sem šla na teren pa nič naredila. Ne vem, oni kar mislijo, da se posle sklepa po telefonu, samo meni je jasno da ena firma ne bo kupovala kar od nekoga, ki jih nekaj po telefonu nadleguje. Je ja treba it tja in se osebno iz oči v oči menit.
Saj mi vsi pravijo, da naj zdržim še te 4 mesece, samo jaz sem že do zdaj komaj zdržala in enostavno sem prišla do točke, ko ne morem več tako naprej.
Plača pa... ja za delo ki naj bi ga opravljala je plača tako no, recimo da ok, za delo ki ga dejansko opravljam, torej limanje kuvert je  plača super (samo kaj, ko je vzdušje ubijalsko, saj če bi bilo vzdušje vredu potem sploh nebi tukaj jamrala, bi potrpela še te 4 mesece). Najprej sem že mislila, da je z mano nekaj narobe, samo potem ko sem spoznala malo folk po firmi in so mi kar sami od sebe začeli govorit, da iz tiste pisarne vsi bežijo in da nihče noče tja, mi je kar odleglo, da ni problem v meni. Ma mi že vsi govorijo da bi se njim zrolalo če bi mogli biti tam (spodbuda pa taka , ampak jim ne zamerim, ker se velikokrat skupaj norca delamo iz moje situacije, pa mi je potem kar lažje). Ma žal mi je, da sem prišla ravno v ta oddelek, ker s par folka se res dobro štekam in ko vidim kako bi lahko bilo fajn... ker meni ni problem delat, ko se dela se dela na polno, samo da je kolektiv v redu. Ne vem, mogoče se bo pa pokazala kakšna šansa v kakšem drugem oddelku ko se mi izteče pogodba, če ne bom prej našla kje drugje, ali pa če me bodo res premestili na teren, kot so obljubili.
Bom kar končala, saj napisala bi lahko še cel roman, pa polno glavo imam že vsega, upam da nisem preveč zmedeno pisala, mi je kar odleglo da sem to z nekom delila, pa vaši odogovori so mi kar malo pomagali, da mi je lažje.