Kitajska kuhinja in kuhanje v voku

jaz imam tefalovega za kuhanje vsakdanjih zadev, ker mi je fajn da je visoka ponva in da nič ven ne šprica. ponavadi pečem jajca not, delam tudi mineštro zase. je fajn ker se hitro segreje, edino moteč je dejavnik teflona, ker neglede na to kako paziš se hudir eventuelno sprasklja.

litoželeznež je druga pesem. obožujem ga.

dejstvo je, da za kvaliteten cutlery meni nikoli ni škoda denarja. še posebej če govorimo o nožih in ponvah. mojega so mi prijatelji prinesli iz avstrije iz neke specializirane prodajalne, stal pa je 60e v akciji. nimam nobenih dodatkov ala prijemalke, klešče, ker primem vok za ročaja in prešejkam hrano, ki je notri brez da bi potem rabila pomivat še goro dodatnega posodja.

res da je težak in okoren (ma glavno da delajo bicepsi, hihi), pa da se doooolgo greje, ampak okus hrane je neprimerljivo boljši v primerjavi s tefalovim vokom.

drugače pa stalno kuham kitajsko, redno tudi tajsko in kakšen curry pade tudi dokaj pogosto. sicer hodim tudi ven jest v kitajsko, samo je problem, ker naredijo za moj okus precej preslano in tudi okus cukra je premočan in se mi srce trga, ker vem da moram pazit na vnos sladkorja v vsakdanjem življenju in zato ne jem sladkarij. zdi se mi bogokletno, da cuker dobivam tudi iz slanih jedi...

za kitajsko uporabljam: nujno teryjaki omako, ker večina sojinih vsebuje gore natrijevega glutaminata, ribjo omako, koriander, ingver, česen, čilijevo olje, čili v prahu ali svež, agavin sirup, sezamovo ali kikirikijevo olje

najbolj obožujem domačo mongolsko govedino...

najprej nekaj ur mariniram  tenko narezane goveje trakce v teriyaki omaki, česnu, ingverju, čiliju in pljunku agavinega sirupa. pazim da ne dodam veliko soli, ker je le-ta že v teryjaki omaki. potem segrejem vok, dodam malo sezamovega olja in meso nahitro opražim (minuta je dovolj pri taki vročini), dodam še por za kakšno minutko in voila. meso pusti vodo, še enkrat dodam špric teriyakija in nastane omaka sama od sebe, jaz nič ne gostim.

delam še chopsui (uporabim korenje, bučke, šitake, bambus in kalčke), tu predhodno popražim takisto mariniranega piščanca (teriyaki, sol, poper, čili, ingver, česen - nič agavinega sirupa!), ga vzamem ven in potem opražim še zelenjavo, vrnem piščanca not in pustim še minutko.

potem pa pridejo razne varinate piščancev z bambusom, z gobami, menihova pojedina itd...

morate se zavedat, da če bo katera kuhala na moj način hrana NE BO ista, kot v kitajski. niti piščanec, niti govedina ziher ne bosta tako mehka, ker jaz ne uporabljam natrijevega monoglutaminata, moje omake pa so tudi redkejše, ker ne uporabljam gustina.

kar pa se rezancev tiče: če se da kupite kar najtanjše možne. pri debelih skoraj praviloma nastane problem, ker so na zunanjem delu lahko že razkuhani, not pa še na zob. bljak.

jaz kupujem riževe laske, potem neke male nakravžljane, ko imajo v hoferju vzhodnjaške tedne isto riževe in navadne, ki so malo debelejši od riževih najtanjših.

včasih so super tudi domači rezanci za v juho, narejeni s strojčkom.

riža jaz ne jem preveč rada, za ostale pa naredim kar divjega bali, ker jim je boljši kot sprijete verzije. ga malo popečem, dodam kakšne rakce in je to to.

ninnna, tole se noro dobro sliši Kje pa kupuješ teryjaki omako, agavin sirup in čilijevo olje?
Si me čisto napalila, in moram spet po dolgem času vok na plano privlečt

Pa obstaja kakšna znamka teh kvalitetnih vokov ali kaj, da bi se malo orientirala po tem.

Recept pa se sliši slastno.

no, agavin sirup in teryjaki imajo ziher v merkatorju na rudniku, teryjaki tudi v hoferju, ko so azijski tedni. skoraj sem sigurna, da lahko te zadeve najdeš tudi v sparu.

čilijevo olje sem dobila iz portugalske sicer, ampak lahko pa tudi par frišnih čilijev namočiš v olivno olje za kakšen teden in bo isti efekt.

kar se tiče znamk: znamke mojega voka ne vem, ker sem evforično raztrgala tako ovojnino, kot škatlo, samo da čimprej pridem do vsebine, potem pa je ovoj romal naravnost v smeti.

se mi pa zdi, da ni nekih drastičnih razlik med njimi, vseeno je lito železo pač lito železo, jaz bi ga kupovala glede na težo (avtomatično bi se odrekla lažjim verzijam)... pazi da ima lesene ročaje. sicer pa pogooglaj, ziher ga kdo prodaja na bolhi.

aja pa čiščenje je super easy, samo oplakneš in obrišeš s kuhinjsko krpo in pri tem paziš, da se pred čiščenjem ohladi (lahko ugibaš kdo si je opekel parkeljce...).

edit: litoželeznež je imho neuporaben, če posedujete kuhalno površino s steklokeramično ploščo. enkrat sem probala kuhat na ta način in se vok ni primerno segrel.

Ninnna, se strinjam, da je kuhanje v litoželeznem voku na steklokeramični plošči neuporabno! Zato tudi ne kuham več toliko v voku, ker ni isto.. Poleg tega je tudi površina plošče manjša kot če daš na fajn ogenj, ki posodo greje še od strani.