Delodajalci prejmejo na kupe življenjepisov. Včasih le po nekaj deset, sedaj pa tudi po nekaj sto. Brezposelnost je visoka, prostih delovnih mest pa vse manj. Če hočete, da vas bodo sploh opazili, potem morate vaš življenjepis pripraviti tako, da bo izstopal v morju prijav na razpisano delovno mesto. Lahko mi verjamete, da je 90 % vseh prošenj suhoparnih, neinformativnih in napisanih po istem kopitu. Delodajalci take prošnje sicer pregledajo, vendar jih hitro označijo kot neustrezne, saj v življenjepisu niso našli nobene informacije, ki bi jim nakazovala, da gre za zanimivega in obetavnega kandidata.
Če hočete, da bo kadrovik z zanimanjem prebral vaše spremno pismo in priloženi življenjepis (CV), potem morate biti informativni, zanimivi in tudi nekoliko drugačni. Če hočete tudi povabilo na zaposlitveni intervju, potem boste morali zares izstopati. In tukaj ima večina iskalcev zaposlitve največje težave.
Težko boste prepričali kadrovika, da ste idealen kandidat, če niti sami ne veste katere so vaše glavne prednosti, kje ste najmočnejši in katera so tista vaša znanja, ki so lahko v pomoč bodočemu delodajalcu. Večina iskalcev zaposlitve v svoj življenjepis vnese samo suhoparne opise svojih delovnih nalog na posameznem delovnem mestu, le redki pa temu dodajo še uspehe, ki so jih pri posameznih zadolžitvah.
Uspehi, ki ste jih pri svojem delu imeli, so zelo pomembni in obenem tudi dobra osnova za učinkovit življenjepis. Veliko iskalcem zaposlitve ne zna ceniti svojega dela, zato tudi s težavo karkoli napiše o svojih uspehih. Ko se pogovarjam s kandidati mi vsi po večini zagotavljajo, da na zadnjem delovnem mestu niso počeli nič posebnega, nobenih izjemnih uspehov, ki bi jih bilo vredno še posebej izpostaviti.
To je seveda laž. Ne poznam nobenega delodajalca, ki bi svojega zaposlenega plačeval leta in leta, ta pa v vseh teh letih ne bi naredil 'nič posebnega'. Mogoče za svoje delo res niste prejeli nobene nagrade, o vas niso pisali niti mediji, še vaš šef vas ni nikoli pohvalil. Vendar to ne pomeni, da pri svojem delu niste bili uspešni.
Ko je šla v stečaj znana tekstilna tovarna, je na cesti ostalo na tisoče delavcev. Gospa v zrelih letih je obupano zrla v prihodnost, saj po njenih besedah ne zna popolnoma nič. Kako je mogoče, da nekdo s tridesetletnimi izkušnjami ne zna nič? Po krajšem pogovoru je bilo hitro jasno, da ima gospa izjemna znanja in izkušnje.
Tudi uspehov se ni manjkalo, pa čeprav na prvi pogled ni tako kazalo. Izkazalo se je, da gre za vrhunsko šiviljo, ki je šivala obleke, ki so jih nosili celo člani slovite rokovske zasedbe Rolling Stones. V podjetju je veljala za najbolj vestno in natančno, saj so izdelki izpod njenih rok izjemno redko vsebovali kakšne pomanjkljivosti. V vseh teh letih na istem delovnem mestu si je nabrala toliko izkušenj, da je predlagala nekaj izboljšav v delovnem procesu in tako podjetju prihranila čas in denar.
Postavite se v vlogo delodajalca. Na mizi imate dva življenjepisa dveh kandidatov s podobnimi izkušnjami. V prvem piše, da je kandidat 17 let šival levi rokav moške obleke. V drugem pa je dopisano, da vseh teh letih ni prišla nazaj niti ena obleka, saj so bile vse sešite vestno in natančno. Poleg tega je kandidat podal nekaj predlogov za izboljšavo delovnega procesa in tako firmi prihranil na tisoče evrov. Kot piko na i, je kandidat pripisal še nekaj predlogov, kako lahko njegova znanja in izkušnje pripomorejo k uspešnosti podjetja. Katerega kandidata bi vi poklicali na zaposlitveni intervju?
